petek, 29. november 2013

Nadvse uporabno, čudežno seno

Kako lepi so ti mrzli dnevi. Ravno prav sončni, da je narava zasijala v vsem sijaju.


Mačehe, moje ljube cvetlice, še vedno vztrajno nastavljajo svoje lepe, užitne cvetove sončnim žarkom.


Regrat vabi z lučkami in cvetovi, da ne bi slučajno pozabili nanj, ko nabiramo zelenje za solato :)


Tudi med sadnim drevjem se najde junakinja, ki je šele z mrazom omedila svoj okus. Nešplja.


Pravzaprav pa sem želela povedati, kako imam rada seno. Čudovite barve je, diši najlepše na svetu, je toplo, mehko, zdravilno..


Naša, ne prav velika konja, ga pojesta okrog 20 kg  na dan. Otroci so si na seniku naredili bunker in z lahkoto preživimo zunaj več ur, saj se mala dva v toplem zavetju sena počutita odlično.
Med balami smo naredili bučna gnezda. Velike muškatne in hokaido buče bodo,  varne pred zmrzalijo, počakale svoj trenutek :)


S senom smo ovili rožmarin in lovor, ki tako zavarovana, prezimita brez težav.


Z njim prekrijemo naše zemljanke, kamor pred mrazom skrijemo čebulice dalij in gladijol. Letos so si v eni izmed njih prezimovališče poiskali tudi trije močeradki :)


Najraje pa imam seno zaradi zdravilnih učinkov njegovega drobirja. 
 
Seneni drobir, tisočera semena trav in zelišč, ki obležijo po tleh senika, čudežno zdravilo, ki pometeno v zemljo, vedno začne novo življenje. Kako zelo si lahko pomagamo z njim! Če poznate kmeta, ki ne škropi travnikov proti širokolistnim plevelom in jih ne gnoji, svoje seno pa še vedno spravlja na senik, v pravokotnih balah, ali razmetanega s puhalnikom, si izprosite kakšno vrečko drobirja.
Pater Simon Ašič je obkladke svetoval pri bolečinah v križu, hrbtenici, krčih, bolečinah v trebuhu, sklepnem revmatizmu, alergičnih pojavih na koži, mrzlici, gripi, vnetju sečil, prehladnih obolenjih...
Iz lastnih izkušenj vem, kako, skoraj magično hitro, preženejo bolečine. Pred kratkim sem enega sešila prijateljici. Pomagal ji je pri bolečini v križu in išiasu.


Obkladek iz senenega drobirja:
Najprej si nabavimo veliko vrečo senenega drobirja, sešijemo bombažno vrečko, najbolje iz stare kuhinjske krpe, jo napolnimo, tako, da je kakšnih 5 cm debela ko drobir potlačimo in zašijemo odprtino na vrhu. Takšen obkladek, v velikem loncu kuhamo 10 minut in se pripravimo na neprijetne vonjave :) Potem ga položimo med dve kuhinjski deski in dobro ožmemo. Ko je temperatura takšna, da jo prenesemo na koži, obkladek položimo na boleče mesto za dve uri ali več. Ponavljamo lahko 5 dni, vsak dan obkladek pogrejmo.  Običajno bolečine izginejo zelo kmalu, sicer pa po petih dneh svetujem kakšen teden premora in zamenjavo drobirja.
O tem, kako super hiše se gradijo iz sena...pa so tako ali tako napisane že cele knjige.
Pazite nase :)
Lp,Keltika

torek, 26. november 2013

Proso z rdečim zeljem

Nekoč najbolj zastopano žito, ki so ga uspešno pridelovali na naših tleh že Kelti, je z veliko vsebnostjo B vitaminov, rudnin in svojim bazičnim delovanjem, danes v zdravi prehrani spet prišlo iz pozabe. Navadno proso ne vsebuje glutena, nekaj ga ima le njegov sorodnik rjavo proso ter italijansko proso ali bar, vendar tega v naših trgovinah še nisem zasledila.

Kar pomnim, smo doma jedli proso na sladek način, največkrat kot mlečno kašo. Ker se izogibam glutenu, pa je v našo kuhinjo vstopilo v veličastnem slogu in je zastopano v mnogoterih različicah. Našim otrokom je veliko bolj všeč kot kuskus, kar me resnično veseli in pšenični kuskus se je dokončno poslovil iz shrambe.


Moji najboljši kritiki so otroci, česar ne pohvalijo, običajno ne skuham več. Za rdeče zelje skoraj praviloma velja, da otroke odbija s svojo kuhano barvo. Presno je vsekakor videti privlačnejše, vendar pa je ta preprost recept osvojil tudi naše otroke.


Količine zadoščajo za dve, ne prehudo sestradani osebi.
  • posebej skuhamo 20 dag prosa.
  • 15 dag sesekljane čebule prepražimo na olivnem olju, da postekleni, dodamo
  • 20 dag na krpice narezanega rdečega zelja in
  • glavico sesekljanega česna
  • malce prepražimo, posolimo in 
  • vmešamo proso
Vsa umetnost :) Zraven paše solata, pa tudi brez nje imamo preprost, polnovreden, hitro pripravljen obrok, za majhne stroške.


Vkolikor ste med srečneži, ki imajo vrt, v katerem raste rdeče zelje, ga z lahkim srcem pustite v zemlji, dokler vam ne pride prav.  Za razliko od kolerabic, pese, repe ali belega zelja, brez večjih težav prenaša zimo, podobno, kot ohrovt.


Z vsemi zdravilnimi lastnostmi zelja ima rdeče zelje nadgradnjo, v obliki temno vijolične barve, ki, kot vso sadje in zelenjava teh barv, vsebuje antocianska barvila. To so, tudi pri visoki temperaturi obstojni antioksidanti, ki lovijo v telesu proste radikale in nas ščitijo pred številnimi najhujšimi boleznimi.


Če je hrana lahko naše zdravilo in nas ščiti pred marsikaterimi tegobami, pa nas nihče ne more zaščititi pred vodo, ki je pretekle dni zopet pokazala svojo moč in tudi pri nas odnesla s seboj kar lep kos zemlje. Vedno znova v spoštovanju pred mogočnimi silami narave.


Srečno,
Lp,Keltika

petek, 22. november 2013

Besede in rezultati

Ne vem, če je ravno pravi izraz, ampak blebetanje rečem vsemu, kar je izrečeno kar tako, samo, da je izrečeno. Govorimo in ne mislimo tega, kar govorimo. Pogovarjamo se in pišemo eno, delamo drugo. Uporabljamo besede, kot so spoštovanje, mir, povezovanje, sodelovanje, izvajamo pa jezo, zamere, prizadetost, odbijanje, zapiranje za zidove našega PRAV. Besede izrekamo z lahkoto in jih z lahkoto pohodimo. Kot bi bile prazen dim, nekaj, kar nima nobene veze z nami.
Medtem, ko se po svetu kot gobe po dežju prebujajo vulkani, se prepiramo, si mečemo polena pod noge, smo nepotrpežljivi in neodpuščajoči.
Kot, da nam ni življenje podarjeno iz trenutka v trenutek. Kot, da sproti pozabljamo vse, kar je bilo dobrega včeraj, kot, da smo zavrgli vsak korak prehojenih stopnic, kot, da je naša pot brez začetka in brez smisla.


  Jezimo se na vse, ki se ne držijo svojih besed, pa naj bodo politiki, bančniki, trgovci, sodelavci ali otroci.
Pa vendar sem prepričana, da moramo najprej resno vzeti in slišati svoje lastne besede. Premisliti, če res izražajo tisto, kar želimo sporočiti, jih pestovati in negovati, vztrajati ob njih v dobrem in slabem. Temu so včasih rekli načelnost. Beseda načelnost ima globlji pomen, kot bi si na hitro mislili. Poleg fizičnega in duhovnega sistema, imamo ljudje tudi energetski sistem - smo, kot vse ostalo na zemlji, prevodniki, oddajniki, prejemniki energije.
Eden izmed energetskih centrov človeka je čelna čakra, ki ji rečemo tudi tretje oko. Čelna čakra je locirana na čelu, je nadzorna čakra in vizionarsko središče. Z njo nadziramo in urejamo svoje življenje, je izvodilo razuma, skrbi, da se intuicija in intelekt uskladita. Je čakra odgovornosti, razsodnosti, vrednotenja sebe in drugih. Je domovanje načelnosti :)
Motnje v delovanju čelne čakre se izražajo kot izguba vizije, brezciljnost, brezsmiselnost, občutki strahu, depresije,... nenačelnost...
Terapija? Oh marsikdo zna pomagati na svoj način. Jaz verjamem v zglede. V to, da lahko jaz in ti prispevava k boljšemu. S tem, da se drživa tega kar rečeva, izbirava besede, ki bi jih želela slišati nazaj, sva načelna. Do sebe, do svoje družine, otrok, sosedov...

Včerajšnji dan z novim jutrom ni izginil. V sebi ohranja kar je bilo dobrega. Na tem gradi danes. Včerajšnje besede so današnji rezultati. Ne izginejo. Čeprav bi si včasih želeli drugače.

 
Hodimo po poteh, ki smo jih včeraj očistili trnja, kurimo drva, ki smo jih pripravili včeraj. Poslušamo odmev besed, ki smo jih dali v veter včeraj. 


Jemo tisto, kar je zraslo včeraj :)
 Tudi kolač, ki smo ga v zadnjih tednih pogosto jedli, ker je naravnost božanski, naj bi vseboval le tisto, kar je bilo na zemlji davnega včeraj. Je eden izmed paleo receptov, našla sem ga pri prav posebni mami.


 Bananin kolač brez moke
  • 3 banane pretlačimo
  • dodamo 1 drobno nariban korenček
  • 3 rumenjake
  • 100 g kokosove moke
  • 50 g mletih mandljev
  • 2 žlici rožičeve moke
  • pest rozin
  • 1 dcl kokosovega mleka
  • cimet, vanilin
  • žlička pecilnega iz vinskega kamna
  • in na koncu rahlo vmešamo sneg iz beljakov.
  • Pečemo na 160°C, 1 uro.

Ob prebiranju raznih dietnih receptov, se vedno najde kakšen, ki ga z veseljem vzamem v svoj sistem, morda malenkost spremenim, kaj dodam. Tale je že eden izmed njih. V skladu z mojimi načeli in okusom :) In iskreno povedano, recept se hitro širi naprej. Ker je zdrav, brez moke, brez sladkorja, brez mleka. In predvsem, ker se vsakemu, ki ga je poskusil, zdi božanski :))


 Načelo, da je bolje uporabiti znanje in izdelati lastna darila, z dušo in ljubeznijo, kot trošiti čas in denar za poceni, plastične pozornosti je danes marsikomu blizu. Z malce volje se besede spremenijo v otipljive rezultate. Da bomo lahko danes podarili tisto, o čemer smo govorili včeraj :)


Vso srečo :)
Lp,Keltika

nedelja, 17. november 2013

Zeljna pita

Čas zelja, kaj hočemo :)) Zeleno, rdeče oziroma vijolično, na sto načinov. Skupaj z radičem v solati, je zeljna pita imenitno kosilo. Glede na to, da smo vikend do zadnjega sončnega žarka in dnevne svetlobe izkoristili za delo zunaj, je bilo treba vmes skuhati nekaj hitrega, brbončicam prijaznega in moralo je izgledati lepo :)


Podoben recept sem že objavila in testo je tudi tokrat pripravljeno na ta način, le da sem količine prepolovila.
Nadev je pisan, saj je v njem svež, domač paradižnik, ki počasi končuje z zorenjem:
  • na olivnem olju prepražimo 2 veliki čebuli, le toliko, da postekleni,
  • dodamo 500 g, na krpice narezanega zelja,
  • 5 paradižnikov, zrezanih na kockice
  • in 5 strokov česna.
  • vmešamo še nasekljan peteršilj in sol ter na kratko podušimo.
 Fino krhko testo ugnetemo iz
  • 600g pirine moke
  • 300g masla
  • 1 žličke soli
  • 1 jajca
  • 10 žlic vode

Testa nisem pustila počivat na hladnem, pač pa sem ga takoj razdelila na večji in manjši del, večji del sem razvaljala na kakšna 2 cm debeline, zavihala robove in nadevala z malce ohlajenim nadevom. Nato sem na tanko razvaljala preostalo testo in položila na nadev. Na sredini je treba pustiti luknjico, zaradi pare.


Zelje je vsestranska zelenjava. Jedem da dober okus in pripravimo ga lahko v brezštevilnih različicah. Pita je presenečenje tudi za tiste, ki jim zelje ne diši. Presenetljivo dobra je. Še naš tamlajši, ki ni ravno ljubitelj kuhanega zelja, ga v pita varianti z veseljem pospravi :)


Sicer pa je bil  vikend v znamenju sajenja dreves, čiščenja robide, urejanju njiv, kurjenja ognja, razigranosti in ustvarjalnosti.
Eno izmed najbolj zanimivih drevesc, ki smo jih posadili je zagotovo rakitovec. Listopaden, trnast grm ali drevo iz rodu oljčičevk, ki lahko zrase tudi do 5 metrov visoko, se  imenitno obnese pri zadrževanju zemlje v brežinah in tako je nekaj sadikc našlo dom na naših bregovih :)


Rakitovec je skromen grm, ki tiho živi ob nas skozi stoletja in večina sploh ne ve, kako mogočne zdravilne moči skriva. Listi in plodovi zavirajo nastanek prostih radikalov, zato v Rusiji z njim zdravijo rakasta obolenja. Je naravni antioksidant, priporočljiv športnikom, nosečnicam, starejšim. Preprečuje demenco, zavira staranje, paradontozo, pospešuje obnovo poškodovanih celic, zmanjšuje gube, ščiti pred UV žarki...njegove zdravilne lastnosti so zelo dobro raziskane in farmacevtska ter kozmetična industrija jih s pridom uporabljajo. Nekoč so liste radi dodajali konjem, saj na ta občutljiva bitja, izredno blagodejno vpliva, jih okrepi in njihovo dlako napravi sijočo. (latinsko ime rakitovca -  hippophaes pomeni - svetleči se konj)


Kdaj bo oranžna energija zasijala pri nas je vprašanje let. Morda čez tri, štiri leta...Do takrat bomo spili še veliko korenčkovega soka, ki deluje precej podobno in pojedli še veliko zelja :))
Lp,Keltika

sreda, 13. november 2013

Čebulni namaz s suhimi hruškami

Če še niste jedli čebulnega namaza zamujate nekaj res dobrega. Mi smo dolgo kupovali Alnaturin namaz iz Dm-a, ki je odličen. Pravzaprav ima samo eno pomankljivost - ceno. Z malce volje lahko doma naredite cenejšega in še boljšega.  Dostikrat pomislim na pomembno vodilo - kupujmo hrano in ne izdelkov. Če se tega držimo, smo naredili  korak do boljšega zdravja. In zaradi vseh teh dejstev je zdaj na domačem kruhu, domač

čebulni namaz s suhimi hruškami


 Za praženo čebulo sicer velja, da ni najbolj zdrava izbira, a če preberemo kakšne sumljive dodatke vsebujejo različne paštete in namazi in smo vsaj malce seznanjeni kaj smo prebrali, potem mirne vesti sprejmemo odločitev za domač namaz.


Zadeva je enostavna:
  • 10 dag kokosove maščobe  raztopimo (meni je za kuhanje najboljša znamke Eden)
  • 2 veliki čebuli drobno drobno sesekljamo 
  • 5 krhljev suhih hrušk prav tako drobno sesekljamo in skupaj s čebulo počasi, na malem ognju pražimo do zlate barve - z ognja odstavimo malce prej, ker se čebulica v maščobi še nekaj časa praži, tudi ko jo odstavimo z vira toplote
  • dodamo 2 mali žlički soli in nadevamo v kozarček.
Količina zadostuje za majhen, 100 gramski kozarček.


Suhe hruške dajo namazu bogat, poln okus, ki v kombinaciji s čebulo, na dobrem kruhu, izzveni v odlično malico ali večerjo. Za zalogo suhih hrušk sta pri nas glavne zasluge pobrala babi in dedi. :) Če nimate hrušk, poskusite z jabolki, mislim, da ne morete zgrešiti :)


Jaz sem dala malce preveč maščobe, kar se vidi po tem, da je zgornja plast brez čebulice. Nič hudega,  pred uporabo sem ga premešala, da se čebulica in hruške enakomerno porazdelijo. V zapisanem receptu so količine že zmanjšane. Hranimo ga v omari, da ostane mazljiv.


Se vam zdi, da je bil današnji dan siv? Vse slike, ki so slikane zunaj, so nastale danes. Čudovit dan je bil :)
Da bi bil tudi jutri, želim vsem :)
Lp,Keltika

ponedeljek, 11. november 2013

Vremenski utrinki

V petek je še sijalo sonce.  Narava se noče spravit spat. Vztrajno seje, novo in novo življenje.


Sicer neopazne travniške cvetlice, se nagajivo razkazujejo. Zdaj je njihov čas.


Mi smo kopali luknje za sadna drevesa in jih sadili - v najhujšem nalivu. V vseh letih, kar imamo kmetijo, še nismo naleteli, da bi sadili drevesa v suhem vremenu. Pa se ne damo. Uživamo, dokler še lahko hodimo po dežju. Morda bo jutri preveč onesnažen, radioaktiven, morda bo prinesel negotovost. Voda, če je le ni preveč, tako močno vabi k igri in raziskovanju, da se ji prepustimo, kadarkoli je mogoče.


Dež je napolnil struge potokov in rek.
In opral regrat za solato.


Posul je listnati ohrovt s kristalčki. Odlična zelenjava, zlasti priljubljena v Toskani, je z vsakim mrazom boljša.


 Objel je kaki s svojimi kapljicami.


Zmehčal maline, ki se ne dajo. Zorijo. Za še zadnje letošnje zajtrke iz svežih pretlačenih malin in banan s kančkom limoninega soka.


Tudi blitva obožuje mokro, hladno vreme.


Ne morem pa se načuditi pogumu  male čajota bučke, ki se šele sedaj spravlja k cvetenju.


Zadnjič je moderator na radiu zastavil vprašanje, kako premagujemo vremensko depresijo. Jo poznate? Vreme ima res močan vpliv na nas, saj smo le majhen delček narave, ampak zakaj depresivno? Samo korak v gozd ali na travnik nas prepriča, da narava ni nikdar depresivna. Vedno vztraja, cveti, ima barve, plodove, semena. Včasih se mi zdi, da depresijo prehitro zamenjamo za lenobo. Simptomi so podobni in depresija se sliši manj kritizersko. Pa s temi stvarmi ni šale, vreme gor ali dol, če lahko majhna bučka kljubuje mrazu in iz rešetk naredi svojo oporo, zakaj ne bi mogli mi?
Lp,Keltika

četrtek, 7. november 2013

Repa

Že davno pred krompirjem, so na naših tleh pridelovali repo. Pozabljena in na vrtovih ne prav pogosta, pa vendar cela rastilna okusna in zdrava. Njeni pikantni listi še bolj kot gomolj, saj vsebujejo, na primer,  precej več kalcija, kot kravje mleko, vitamin K, rudnine, klorofil..

S svojo močjo čisti kri in spodbuja presnovo, koristi dihalom, poživlja žleze, razmaščuje ožilje... in tako omogoča telesu, da se z večjo močjo bori proti posledicam neprimerne industrijske hrane, premalo gibanja na zraku in preveč sekiranja  (stresa) :)


Včasih je bila repa zelo pomembna, skrbno so jo sejali in okopavali, ročno pobirali kosmate gosenice kapusovega in repnega belina, ki jih je v tem času ogromnooo na naših zelenih rastlinah in pridno obirajo liste, da ostanejo samo gola stebelca.

gosenica kapusovega belina in ostanki njenega kosila

Gosenice se morajo pošteno nahraniti, saj se bodo čez zimo zabubile in spomladi prelevile v lepe metulje. Da nam vsega ne pojedo je bolje kot insekticide, uporabiti roke, kot nekoč.

Seme repe so včasih pridelovali sami. Izbrali so srednje veliko repo, jo izpulili in listje porezali tako, da je ostala srčika. Čez zimo je bila na posebnem mestu v kleti, spomladi pa so jo znova posadili v zemljo. Ko je večina listov porumenela so porezali stebla, jih posušili in omlatili seme.

Repo je najbolje shraniti na temnem, hladnem mestu. Mlade liste, ki bodo odgnali, sproti porežemo in jih dodamo solati.

Gomolji repe so najbolj okusni presni, sveže naribani v solati ali kisani. Mi smo se letos prvič lotili kisanja repe na kuhinjskem pultu. Toplo priporočam.


Kisanje repe v stanovanju
  •  repo naribamo, posolimo - na eno repo ena mala žlička soli - in jo močno potlačimo v kozarec, tako, da spusti vodo. Kozarec tesno zapremo, ga postavimo na temno ali poveznemo nekaj čez in počakamo 14 dni. V tem času naša repa fermentira in postane zelo okusna.
Pripravljena po domače, s fižolom, pire krompirjem in zabeljena s čebulo, res ni kuharski dosežek meseca, je pa zdravo, brez fižola zelo primerno za majhne otroke in bolnike, poceni in resnično dobro kosilo.


Repo skuhat ni nobena kunšt, stresemo jo v posodo, dodamo toliko vode, da je pokrita,  naredimo podmet in če želimo, dodamo posebej kuhan fižol. Čas kuhanja preverite po preizkušanju čvrstosti repe. Mi imamo radi, da hrusta :)


Včasih se zdi, kot da smo pozabili jedi iz skromne, sezonske domače zelenjave, kot, da niso več dobre. V iskanju novih receptov in presežkov na vseh področij, pa za spremembo presenetljivo prija - enostaven okus babičine kuhinje.
Vse lepo :)
Lp,Keltika