nedelja, 18. februar 2018

Doma narejene 'sanke'

Sneg, ki je zapadel v teh dneh je lepo pobelil naš gruntek in naša proga za smučanje in bobanje je v polnem teku. V soboto pa so nas zopet obiskali mali gostje, pripravili smo jim snežno iskanje zaklada in težavne naloge, ki so jih morali opraviti, so bile seveda predvsem v povezavi s snegom :)


Risali smo po snegu, delali snežne potičke,


naredili cel hrib angelčkov,


se kepali in sankali :) Lopatk in bobov nam ne manjka, ampak naša najnovejša pridobitev je stokrat boljša od vsega! Že nekoč smo se otroci spuščali po vrečah, ko pa vreče napolniš s slamo je pa dričanje po snegu še večje veselje.


Ko se enkrat spustiš po hribu s tem vozilom, se na bob, sanke ali lopatko ne usedeš več. Lopatke so nasploh precej nevarne, proga za njih mora biti gladka in sneg mora biti mehak, sicer je hrbtenica zelo na udaru. Sani so za majhne otroke prav tako nevarne, ker jih težko vodijo pri večji hitrosti. Tele vreče pa so mehke in pri primernem izteku proge dovolj varne. Grejo pa kot raketa, to je treba vedeti in dobro je imeti spodaj dovolj prostora za ustavljanje.


V najbližji kmetijski zadrugi smo kupili nekaj vreč za zelje, jih napolnili s pirino slamo in zavezali z vezicami. Pa je spet žuborelo od otroškega smeha po našem gruntku :)


Bodite toplo :)
Srečno, Keltika

ponedeljek, 12. februar 2018

Zapečena polenta s fižolom

Tole preprosto kosilce, nasitno in bogato z beljakovinami nas razveseli tudi z okusom. Mi smo ljubitelji polente in fižola, Najmlajši, ki ji ta kombinacija ne ustreza, pa dam posebej polento z malo skute in kisle smetane, ter zapečem v pečici.

Za taprave fižolarje pa je tole odlično kosilo ob katerem postrežem veliko skledo motovilca :)


ZAPEČENA POLENTA S FIŽOLOM

je skuhana iz ekološke polente in domačega fižola. Skuhala sem polento in fižol, nato pa fižol vmešala v sočno omako iz:
- 4 velikih čebul dušenih na kokosovi maščobi
- 2 rdečih eko paprik iz Hoferja
- velike glave nasekljanega česna
- steklenice bio pasiranega paradižnika iz steklenice
Nadevala nekako kot strešnike v pekač in malo popekla v pečici. Vegansko in brez glutena.

Količine prilagodite sebi, pazite, da je dovolj sočno in dovolj bogato s fižolom.

Srečno, Keltika

ponedeljek, 29. januar 2018

Popsi brez glutena

NJOMSIPOPSI, sem jih poimenovala, so mi pa kooončno uspeli taki, da so dobri, veganski, brez glutena, držijo skupaj in obstanejo na palčki :)


Zgodba s temi popsi se je začela, ko je Najmlajša listala po katalogu ene od trgovin z igračkami in si strašansko želela take plastične tovarnice za izdelavo popsev. Ogledovala si je bloge, še posebej Prav posebno mamo, pa posnetke na you tubu, slike, pripomočke...
Ko je dobila svoje prve prave pripomočke se je pa peklo, packalo in uživalo :) Ob njej sem se učila in veselje dobila še jaz.


In ker je ob vseh luštnih popsih kar žalostno, če ne smeš glutena, je končno prišel tudi trenutek zame. Uspelo mi je speči in oblikovati popse brez glutenske moke :)


Recept:
- 150g riževe moke
- 35g tef moke
- 25g rožičeve moke
- 40g koruzne moke
- 150g sladkorja
- 50g grenkega kakava v prahu
- 1 vanilin sladkor
- 1 pecilni iz vinskega kamna
- 1 dcl olja
- 2 dcl rastlinskega mleka (riževo ali kokosovo)
zmešamo najprej suhe, dodamo mokre sestavine, pečemo v ogreti pečici na 180°C, 35, 40 minut. Ohladimo, zdrobimo, dodamo 1 dcl borovničevega kompota - 1 dcl borovnic in vodo, žičko sladkorja, malo pokuham, zmiksam, nato dodam še dve veliki žlici trde kokosove smetane (iz hladilnika). Zmešam v voljno, plastelinasto maso. Če vam je presuho in gre narazen, dodajte še malo kompota.


Naprej gre po ustaljenem postopku za popse, veliko časa, veselja in packanja.


In ker je zunaj čisto pomladno
in je prav poseben dan 
in se sonce smeji vsem enako,



ker zvončki prinašajo upanje,
raziskovanje stranskih poti in pobočij ob Savi
si vzamem čas za
nekaj objemov in poljubčkov



in zagrizem v sladko upanje.



Bodite sončkasto :)
Srečno, Keltika

ponedeljek, 15. januar 2018

Praznovanja otroških rojstnih dni

Vse skupaj se je začelo z našimi otroci. Najprej so bila praznovanja rojstnih dni, kjer je bilo vedno noro fajn in so vsi pohvalili, kako je pri nas luštno. Potem so prihajali s svojimi skupinami iz vrtca, pa z razredom, potem so še sosednje skupine vprašale, če lahko pridejo, pa še ostali razredi...


Najprej vrtci, pa šole, potem so otroci spraševali, če lahko pridejo še kaj k nam...


In smo praznovali rojstni dan....pa še enega, pa spet....


veliki in majhni, punce in fantje,


nikoli nam ni dolgčas, nikoli ni isto, vedno so vsi zmagovalci :)


Gozd in potok sta neusahljiv vir idej in zabavnega početja.


Si lahko predstavljate, da brodimo po potočku ob vsakem letnem času? Poleti bosi, v hladnih mesecih pa obuti. Žuborenju vode in zlaganju kamenčkov se je nemogoče upreti.


Ustvarjalnih idej nam itak nikoli ne zmanjka, otroci pa v tem vedno nadvse uživajo.


Včasih si spečemo najboljše čokokruhke,


vedno pa imamo taborni ogenj. Vse pogostejši so tudi mali žurerji, ki imajo radi pravljičnost lučk in skrivnost praznovanja v temi :)


Tisto najlepše in najmehkejše, kar imamo vsi najraje, pa so naše živalce :)


Koliko nežnih trenutkov nam podarijo!


Hvaležni naravi za vse,... zrak, ki ga dihamo in zemljo, ki nas hrani, skušamo deliti veselje z otroki.
Ljubezen je prerasla v pravo dejavnost. Vsi se učimo, drug od drugega, od narave in živali.... in tako čisto čisto naskrivaj, med igro in smehom, obujamo iskrice spoznanja, da smo vsi skupaj otroci Zemlje.
Srečno, Keltika


sobota, 06. januar 2018

Škatlica za gospoda župnika

Tej škatlici sem posvetila kar nekaj trenutkov. Namenjena je župniku za rojstni dan in naj bi prikazala del njegovega okolja.


Naredila sem oltarno mizo in se pri tem skušala čimbolj držati tega, kako izgleda ta kotiček v njegovi cerkvi. Tudi ploščice po tleh sem poiskala podobne :)


Verz je napisala naročnica kar sama :)




Sprva se mi je izziv zdel težak, potem pa sem delala s tako ljubeznijo, da steklo vse kar samo od sebe.


Med ustvarjanjem običajno sploh ne razmišljam kam bom kaj postavila in nikdar, ampak res nikdar ne naredim načrta ali skice ali česa takega.
Pa so rezultati kar spodobni in tale je eden izmed tistih, ki mi je zelo ljub.


Bodite lepo!
Srečno, Keltika

sreda, 03. januar 2018

Česnove štangice in decemberski utrinki

December je minil tako, kot je minilo leto. Z vsemi okraski, bolj in manj bleščečimi. Predvsem je minilo prehitro vse skupaj.
Tu in tam smo si privoščili kak klepet s prijatelji, vsekakor pa je to ena izmed stvari, ki si jo vsako leto na novo obljubim. Da si bom vzela več časa za prijatelje.
In za knjige.
In za spanje.
Pa za trenutke, ko sedim in grickam domače prigrizke :)

Česnove štangice so super hiter in dober prigrizek.


Recept je preprost, rezultat odličen.

- 1 kg pirine moke
- 1/2 l mlačnega rastlinskega mleka
- 2 dcl olja
- 5 zvrhanih malih žličk sladkorja
- žlička soli
- 4 dag kvasa
Zgnetemo v voljno, gladko kepo, pustimo vzhajati na dvojno količino. Nato oblikujemo kačice, jih sploščimo in nadevamo s česnovim maslom. Malce jih stisnemo skupaj, zapremo nadev, kasneje, ko se pečejo, se odprejo in lepo zapečejo.
Nadev: sesekljamo ogroooomno česna in ga z maslom (rastlinskim Alsana, ali margarino ali po želji) zmešamo v mazljiv nadev, ki ga z žličko mažemo na testo. pečemo na 190°C, 15, 20 minut, odvisno od pečice.



 Ja, štangice so ena od stvari, ki pašejo v tak čas, ki je namenjen druženju, klepetu, smehu. 
Pašejo v december in december ima polno takih trenutkov, ki so, kot bi jih pričaral iz vsega leta in stisnil v nekaj dni.



Meni se zdi vsak mesec pravljičen in v vsakem je nekaj najboljšega. Decembra se tega samo večkrat zavem.


Sicer pa narava vedno ponuja material za razmišljanje in doživljanje. 

Ledeni okraski. Voda, nekaj cvetja, vrvica v lončku od skute, zamrznjeno preko noči

Ledeni decemberski okraski iz cvetja, nabranega v mrzlem jutru so čudovita prispodoba naših trenutkov. Pisani, žareči, bogati, nežni, pa hladni in ostri,... prekrasni, če jih opazimo preden se stopijo v spomine.



Kot bi me letos še posebej vse te lučke decembra opominjale, da je čas nekaj, kar nam je dano v izobilju trenutkov. Toliko bogatstva, vsako jutro znova.

Mozirski gaj, božična pravljica

Pa tolikokrat ga nespoštljivo zavržem.
Pozabim se zavedati teh malih otroških čudenj



 in neprecenljivih, zaupljivih oči, ki me obdajajo



Tolikokrat se zavem in sem srečna
in vendar še prevečkrat pozabim.
Potem najdem kje kakšen zvonček želja,
pozvonim in pomislim,
o, da bi ostalo vse tako, kot je,
da bi trenutki ostali tako nežni, pisani in ostri,
da bi nikdar ne šla mimo njih.


Mozirski gaj

Bodite dobro :)
Srečno, Keltika

petek, 08. december 2017

Venček iz kostanjevih ježic

Gozd mi je vedno vir navdiha. Barve, plodovi, vonj, oblike....toliko idej dobim tam, še veliko več, kot na internetu, pa nekako bolj všeč mi je :)


Letos je venček spet gozdnat, ampak tokrat precej bolj bodeč kot običajno. Ne vem, če ima to kak globlji pomen, morda pa vendarle. Glede na to, da je zunanji svet vse hitrejši in manj občutljiv za sobitja, morda bodeč venček na vratih želi preprečiti takim silam vstop v dom. Morda želi povedati, vse je ok, samo če prideš preblizu bo pa hudo :)


Kakorkoli, meni je všeč. Z najmlajšo sva nabrali kostanjeve ježice, z vročim lepilom sva jih prilepili na obod, ki sem ga izrezala iz kartona. Posprejala sem ga z belim sprejem in prilepila nanj zvezdice iz umetnega usnja.


Brez rokavic pri tem delu ni šlo, sva se pa kar težko odločili ali pustiva čisto naravnega ali ga posprejava z belo :)


Mehak december vam želim :)


Srečno, Keltika

sobota, 25. november 2017

Čebulni polžki

Čebulni polžki in enolončnica z ješprenjčkom

Tega recepta za polžke je škoda, da bi ostal v pozabi. Ideja ni moja, je pa preverjeno božanska :)


Enolončnica z ješprenjem ni ričet, ker nima fižola, je pa vsa zelenjava, ki še vedno bujno raste na njivi in v rastlinjaku, podušena na kocki kokosove maščobe. Korenje, koleraba, čebula, listnati ohrovt, zelje, cvetača, brokoli, česen in ješprenj - po tem vrstnem redu dušim, zalijem z vodo, solim in kakšno uro kuham. Dodam sesekljan peteršilj, luštrek, zeleno.


Najboljše pri vsakem našem kosilu je to, da večina zelenjave pride iz zemlje direkt v lonec, še isti dan :)

Zadnja letošnja, poznonovemberska košara paprike

Medtem, ko se enolončnica kuha, naredimo polžke.

Testo:
- 0.5 kg pirine moke,

- 3 dcl mlačne vode, 
- 2dekci kvasa, 
- žličko soli, 
- čisto mali ščep sladkorja - zamesimo v gladko testo, ki se lepo loči od posode.
- Vzhajamo na dvakratno velikost, 
- nato razdelimo testo na dva dela, zvaljamo v pravokotnik in namažemo z nadevom. 
- Zvijemo, narežemo na rezine in polagamo na pekač, obložen s peki papirjem.
 

Nadev:
- 120g masla (rastlinskega ali po želji), 

- 0.5 kg nasekljane čebule - podušimo, da je le rahlo rumenkasta.
Pečemo na 200°C, 20 minut



Količine lahko podvojimo, tole zadošča za dva odrasla in dva malo večja otroka, seveda pa je treba prej pojesti veliik krožnik ješprenjeve enolončnice.


V teh dneh, ko se dnevi še vedno neusmiljeno krajšajo in nas že ob štirih popoldan iz gozda spravlja mrak, prijajo dišeči kruhki in jedi na žlico, prija misel, da narava še vedno daje. Lepo je, sedeti ob polni mizi, lepo je po kosilu mirno pokramljati in zvečer spati v toplem zavetju doma.


Neizmerno hvaležna sem za to, kar imam.
Srečno:)
Lp, Keltika